PCOS – sindrom policističnih jajčnikov

Kaj moramo vedeti o bolezni, ki povzroča motnje menstruacije in neplodnost, debelost, povečano poraščenost ter večjo verjetnost, da dobimo sladkorno bolezen?

Napredujoča ginekološka bolezen, ki se začne razvijati že zelo zgodaj po nastopu menstruacije in žal napreduje do menopavze, je pravzaprav še ne dovolj pojasnjena bolezen. Predvsem je uganka, zakaj do nje pride.
Zelo dobro pa vemo, kako napreduje, kakšne znake ima bolnica, predvsem pa se zavedamo tudi vzročnih posledic. Bolezen je torej kompleksna in prizadene tudi druge organe, ne samo rodil.

Klinična slika bolnice s PCO

PCO se začne kmalu, ko dekle postane spolno zrelo. Osnovna lastnost bolezni je nepravilno delovanje obeh jajčnikov. Ločimo dva tipa bolnic. Prvi tip, ki je za PCO značilen, ima povečano telesno težo, z leti navaja čedalje bolj neredno menstruacijo, ki pripelje v resne motnje zanositve, neplodnost. Motnje menstruacije se izrazijo kot časovno in količinsko nepravilne, ovulacija nastopi le zelo redko, mogoče nekaj krat letno. Večina krvavitev, ki nastopijo enkrat prezgodaj, enkrat prepozno ali pa sploh ne, niso posledica ovulacije, a brez zanositve, temveč so le posledica nepravilnega nabiranja estrogena, progesterona in testosterona in ko to traja zares dolgo, sama od sebe nastopi prekinitvena krvavitev, ki jo ženske praviloma zmotno prepoznajo kot pravo menstruacijo. A seveda temu ni tako. Brez ovulacije zanositev seveda ni možna, redne ovulacije pa imajo samo tiste ženske, ki se jim spolni hormoni pravilno izločajo.
Taka ženska ima zaradi večjega nivoja moškega spolnega hormona, ki nastaja kot posledica nepravilnega delovanja jajčnikov, tudi druge znake, ki niso značilni za ženske. Mastna koža, razvoj aken, večja in močnejša poraščenost, tudi po obrazu, izrazito izpadanje las in razvoj plešavosti po moškem tipu. Zaradi večje rezistence na insulin se začnejo kazati tudi znaki motene presnove glukoze. Le ta je v krvi povečana in veliko takih žensk ima v kasnejši fazi bolezni sladkorno bolezen. Moten je tudi osnovi metabolizem, zato imajo po pravilu povečano oziroma zelo povečano telesno težo, tudi do 140 kilogramov. Poleg vseh naštetih znakov je vodilna preiskava seveda ultrazvok maternice in obeh jajčnikov. Najbolj prepoznavna je tipična struktura obeh jajčnikov: večja velikost, kot v bisere nanizani majhni folikli, ki nikoli ne porastejo več kot 10 mm. Običajen folikel, ki poraste ob normalni hormonski vzpodbudi in po ovulaciji poči, je običajno velik do 24 mm. Ko poči, iz njega v jajcevod izplava jajčna celica, ki se združi s spermijem, tako pride do oploditve. Po približno 3 dneh po zanositvi se začetna oblika zarodka počasi ugnezdi v notranjost maternice in po dobrem mesecu dni lahko nosečnost dokažemo z ultrazvočno preiskavo.
Drug tip bolnic s PCO praviloma nima povečane telesne teže, lahko so celo zelo suhe, brez aken in povečane poraščenosti, vendar ultrazvočna preiskava pokaže enako spremenjene jajčnike kot pri tipu 1. Lahko imajo tudi deloma redno menstruacijo, a do ovulacije pride le zelo redko, nekajkrat letno. Torej je v ospredju tudi neplodnost. Vse ostale značilnosti in posledice bolezni pa so enake, saj je seveda tudi tukaj moteno pravilno delovanje jajčnikov.

Preiskave

Pri preiskavah, ki jih mora taka ženska opraviti, je seveda potrebna natančna anamneza, ginekološki podatki za nazaj od začetka menstruacije, odvzem brisa PAP materničnega vratu in natančna ultrazvočna preiskava. Ena od modernih preiskav je 3D/4D preiskava tako jajčnikov kot maternice, ki pa jo ob rednih pregledih v zdravstvenih domovih ne ali zelo redko opravijo izbrani ginekologi. Odvzamemo tudi kri za določitev spolnih hormonov: LH, FSH, testosteron, prolaktin in ščitinične hormone. Glede na vse podatke določimo, ali gre za PCO ali ne.

Zdravljenje

Terapija je v veliko primerih zelo enostavna, a vendar najtežja za bolnice. Priporočena je izguba od 5 do 10% telesne teže. Velikokrat že zmanjšana telesna teža povzroči, da se ciklus uravnava in da prihaja do bolj pogostih ovulacij in s tem povečano možnost za naravno zanositev.
Druga metoda je uvedba stimulacije jajčnikov. Navadno se odločimo za klomifen tablete. Le te povzročijo, da v enem mesecu poraste in dozori več jajčnih folikov in ne samo eden, kot je to običajno pri zdravih ženskah. Zavedati se moramo, da približno 20% žensk ne reagira na to terapijo, pravimo, da so klomifen rezistentne, jajčniki se na zdravilo ne odzivajo. Ženske, na katere klomifen ugodno deluje, morajo opraviti nekaj ultrazvočnih pregledov, da vidimo, ali jajčeca pravilno porastejo in da predvidimo, kdaj bo nastopila ovulacija. Ob natančno napovedani ovulaciji lahko dodamo še tako imenovano stop injekcijo po predhodno narejenem LH testu, ki omogoči boljšo možnost zanositve. Približno 10 dni v ciklusu od 16. do 25. dne po zadnji menstruaciji je dobro, da v terapijo uvedemo tudi progesteronske tabletke, ki omogočijo, da se zarodek v večjo verjetnostjo pravilno ugnezdi v maternico.
Seveda je dobro, da ob začetku stimulacije neplodnosti preverimo še nekaj osnovnih preiskav pri neplodnosti: spermiogram partnerja, pri ženski pa 3D/4D preiskavo maternične votline, da izključimo prirojene nepravilnosti kot so dvoroga, dvojna maternica ali pregrada – septum ter prehodnost jajcevodov.
V primeru, da to ne uspe, jajčnike lahko zdravimo tudi kirurško ali s posebno stimulacijo, ki jo uporabljajo postopkih umetne oploditve. Tako bolnico napotimo v bolnišnico na oddelek za neplodnost, kjer opravijo vse nadaljnje preiskave, vključno s potrebnimi operacijami in morda tudi postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo.