Srečanje z nerojenim otročičkom

Drage mamice in očki!

Upam, da vam je novorojeno detece poklonilo pet minut prostega časa samo za vaju. Prispevki, ki jih pišemo za vas, so z zadnjjo piko, ki jo naredimo, obdani s toplino in željo, da vam pomagamo v urah zadrege. Novopečeni starši in tudi mamice in očki, ki že imajo otroke, pa se doma zopet svetijo čisto majhni očki, smo velikokrat povsem nemočni. Ko bi le obstajal vroči telefon za starše!

Današnji prispevek sem skušala  oblikovati strokovno le toliko, da vam približam osebne izkušnje in del  lastnih  misli o materinstvu. Razkriti neko malo zgodbico, za katero si želim, da bi jo doživele prav vse mamice tega sveta. Srečanje s svojim takrat še  nerojenim otročičkom. 

Kot  ginekologinja in porodničarka se  srečujem seveda predvsem z ženskami. Nosečnice predstavljajo velik del mojega  vsakodnevnega dela in skrb zanje mi pomeni še posebno veselje. Na pot v porodnišnico pospremim dve srci , za katera skrbim vso nosečnost. Ultrazvočne preiskave ploda, ki jih opravljam,  so postale v letih, kar sem končala Medicinsko fakulteto in prisegla Hipokratovi prisegi prava strast. Nekoč mi je moje sončece, ko je še sijalo, dejalo: Čudno, ali se res ne naveličaš, kaj niso vsi zarodki enaki, kdaj bo ugasnil tvoj žar?

Ne, niso vsi zarodki enaki. Ko jih pogledam v 12. tednu nosečnosti, res niso enaki. Eni stojijo na glavi. Drugi spijo in z mamico trkava na trebušček: zbudi se, gledamo te in želimo videti tvoj vratek, prešteti prstke in pogledati, ali imaš nogice. Tretji poskakujejo kot skokci in ujeti profil, da vidiš nosno kost, je posebna milost. Dvojčki se dotikajo z glavicami ali brcajo drug drugega, nežno in čuteče in ko tako opazuješ njihovo navezanost v tako zgodnjem začetku, ti postane jasno, da jih nihče v življenju nima pravice ločiti in zakaj dihajo skoraj kot eno. 

Za prenekatero mamico je utrip srca, ki  ga  poslušamo, prva slišna vez s svojim otročičkom. Gibe začutimo dosti kasneje, zato je videti in slišati detece, ki plava v svoji plodovnici, trenutek, ki zaznamuje vsako mamico. Radosti v očeh ne moreš spregledati. In dan postane čudovit. 

A zgodi se tudi, da plodek mirno leži. Utripa ni.  Takrat življenje tako za mamico kot tudi zame poteka drugače. Šli bova naprej, sami, a s skupno  bolečino in izkušnjo izgube. Mamice povsod po svetu smo enake. Kajti delimo enaka čutenja. Čutenja veselja in žalosti. Takrat si želim, da ima mamica nekoga, ki ji bo stal ob strani, ko bo ostala brez svoje najdragocenejše vsebine. Da jo bo imel rad in jo sprejel drugačno, kot je bila. Skupaj lažje poiščeš svetlo pot naprej. 

Ko so preiskave zaključene, si lahko malce oddahnemo. Majhna prelomnica, otrok je videti zdrav, ultrazvočni pregled ni stoodstotno zagotovilo, pa vendar. Upanje v nosečnosti zajemamo z veliko žlico. Še zadnji posnetek plodovega srca in iskrena želja, da bo porod potekal srečno. 

Tako preteče vseh štirideset tednov. Prebrale smo vse knjige. Pridno obiskovale šolo za starše. Prebrodile razočaranja, postale močnejše. Se malce poredile. Pripravile otroško posteljico. Ustvariti dobrodošlico in toplino za svoje detece, ki je pravkar zavekalo?

Seveda, kajti tisti trenutek, ko smo postale mame, postane naš objem širok. Vanj lahko spravimo svojega otročička, sosedovega fantka, zlomljeno perut majhne lastovice, žabice, ki jih moramo zašiti, medvedka iz otroštva in lastna hrepenenja po ljubezni. Vse svoje pozitivne izkušnje, ki jih bomo poskušale preliti na novorojenčka z mlekom, če imamo srečo, da lahko dojimo in veselje družinskih članov, ki stojijo kot opora za nami. 

Sem mamica dveh srčec. Ko sem bila drugič noseča, je bila moja hči stara dve leti. Nosečnost je bila naporna, kajti skoraj ves čas sem ostala strokovno aktivna, doma pa me je čakalo delo gospodinje, nakupovalke in vseh ostalih vlog, ki jih ženske imamo. In seveda najpomembnejše, bila sem mamica in rastoči kitek. Poletje sva preživeli sami in vsak večer mi je deklica namazala trebuh s kremo, pobožala dojenčkovo glavico, kajti nisem si mogla kaj in jo seveda naučila, kako dojenček leži v trebuhu, kje ima ritko, nogice in rokice. Zjutraj je preverila, ali imam na krožniku dva kosa kruha z maslom in medom, saj fantek vendar ne sme stradati. Kako pa plavajo kiti, vendar veste. Le da se  je mali kitek ves čas držal kakega rešilnega dela svoje mamice…

Ko se je poletje končalo, sem bila že visoko noseča. A moja želja po novem znanju se je čedalje bolj krepila. In odločila sem se, da se kljub obilnemu trebuščku udeležim Svetovnega kongresa ultrazvoka v porodništvu  v Parizu. In počivam kasneje. Domači so se mi smejali in se križali, češ, saj te ne bodo vzeli niti na avion. A vztrajala sem, da moram na pot. Vseeno sem si uredila zavarovanje za primer predčasnega poroda v Franciji, četudi sem bila prepričana, da bom rodila v moji domači porodnišnici v Ljubljani, kjer sem preživela najlepše obdobje svoje specializacije in si pridobivala izkušnje.

Srečen let in objem s tujimi kolegi, ki so me varovali kot svojo pacientko kljub odličnemu počutju. Detece je pridno poslušalo vse dni in opazila sem, da je bilo med zdravniki še nekaj bodočih mamic. Zadnji dan je bil posvečen novostim s področja štiridimenzionalnega ultrazvočnega pregleda ploda. To pomeni, da vidiš svojega nerojenega otročička, kako preživlja svoj čas v maternici. Predavanja so bila najbolj obiskana in sedela sem v prvi vrsti. Oh, kako si želim, da bi videla svojega otroka!

Očitno so mi misli brali s čela. Ali pa je bilo nemogoče zgrešiti kitka, ki se bo pravkar razpočil. Profesor Benoit me je  povabil, da mi med odmorom za kosilo izpolni željo in pregleda plod. 

Tako sem zagledala spečega otročička, očitno se je naužil vseh radosti mojega poklica in mirno sanjal sanje pravičnega. Z rokico se je držal za uho in ojoj, to so prstki roke, to je malo spolovilo, ritica, prstki na nogi, kakšni pa so, tale je nekam ukrivljen… ali sanjam ali je to vse res? Zdravnik je s tipalom počasi drsel po trebuhu navzgor in  ogledovala sva si vse podrobnosti, kot  jih opravimo pri navadnem pregledu. Srce je živahno utripalo, mali prsni košek se je pravilno širil in opazovala sem dihalne gibe. Dobro se počuti, kaj, mi je rekel moj preiskovalec; ali ga malce zbudiva? In s prtsi je pobobnal po trebuhu, prav tako kot sem sama neštetokrat potrkala svojim nosečnicam.  Uzrla sem obraz, kot bi ga poznala že od prej, bil mi je domač in znan. Tok, tok, in fantek je odprl oči! Tanke dolge trepalnice so obkrožale očke, ki so se zazrle skozi vodo v steno svoje male hiške. Dolgo, mirno je gledal. Da, seveda, podoben je moji pokojni mami, me je prešinilo in v trenutku sem vedela, kakšno ime mu želim izbrati, Vito kot simbol življenja in Martin po mami. Vito Martin torej. Še nekaj čarobnih sekund, ko je zastal čas, nato pa se je fantek pridno skremžil. Zazehal je, premaknil rokico in mi namenil močno brco  z levo nogo. Z nasmehom sva končala pregled in zdravnik mi je v spomin poklonil CD s posnetki pregleda.

Drage mamice, vsaka izmed nas nosi svoje dragocene trenutke, ki so neprecenljivi in nezamenljivi. Vzgajamo po svojih najboljših močeh, učimo se skupaj z otroci in črpamo iz dediščine svojih staršev. Vem, zmanjka trenutkov samo za nas, čaka nas kopica umazanega perila, hladilnik je zopet prazen, čeveljci so postali premajhni in ponovno smo pozne na poti v službo. 

A vračamo se domov, kjer nas pričakajo  otroški smeh, objem in pogled, ki je namenjen le mamam. Pestujemo resničnost in  ne navideznega sveta, kjer se uspeh meri s številkami ali odločitvami, da je družina nepotrebna obremenitev.

Biti mama je svetinja. Nedotakljivost. Življenje nam je naklonilo najlepšo vlogo in igrajmo jo s ponosom.